AKADEMIJA ZA STROKOVNO VODENJE
FRANCESCO FARACI
PODOBA SICILIJE IN NJENI EKSISTENCIALNI PARADOKSI
Delavnica Francesca Faracija od 2. do 3. marca 2019, na kateri prestižni fotograf udeležencem razkriva svoje videnje fotografije.
Ure: od 9.00 do 18.00
Lokacija: Teorija v vadbeni sobi Accademia Scaglia. Vadite na ulicah Trsta
Cena 230€
Cena predprodaje do 15. februarja 200 €
10% popust za člane dotART
V SREDIŠČU NJEGOVEGA DELA JE NJEGOVA DEŽELA, SICILIJA, KATERO JE RAD OPISIVAL NJENA KULTURNA PREKRIŽANJA IN EKSISTENCIALNE PARADOKSE (ROJSTVO IN SMRT, VESELJE IN NASILJE, SAMOTA, KI SE SKRIVA MED GUBAMI SODOBNOSTI) S POSEBNIM POZOROM. MANJŠINE IN MLADOLETNIKI, KI SE RODIJO, ODRAŠČAJO IN SE POGOSTO IZOBRAŽUJEJO NA PRIKRIVLJENIH IN ZAPUŠČENIH PREDELIH MESTA, NA MARGINALNEM PREMESTJU.
Fotografija sama po sebi nima pomena, je, nasprotno, označevalec. A
množice jezikovnih znakov, ki nam skozi dejanje fotografije omogoča preseganje
»klasične« probleme, kot sta kadriranje in tehnika, na primer, in vodi naravnost do prvega,
absolut, temelj fotografije: pogled.
Ni pomembno, kakšen fotoaparat uporabljamo, kakšno goriščno razdaljo imamo
dispozicija, kar je pri fotografiji resnično pomembno, je sposobnost "slišanja" vonjav in zvokov
in razpoloženje ozemlja, po katerem potujemo, kakršno koli že je.
Posnetek, ki ga lahko opredelimo kot "dobrega", se odvija v gesti, vendar najprej skozi niz
vaje domišljije in identifikacije.
Fotograf je težko objektiven, saj je njegova fotografska miselnost neposredna
posledica njegove prehrane, ki izvira iz občutkov, povezanih z
literature, glasbe, ozemlja, na katerem živimo, idej in celo utopij. Torej, če ne
iz čisto tehničnih in estetskih razlogov fotografija ne izhaja iz fotografije.
Pogled je treba nahraniti.
Videz mora biti razstrupljen.
Pogled mora biti senzibiliziran.
Pogled je treba vsak dan prepoznati in negovati.
Predstavljajmo si torej, da imamo v rokah nekaj dinamita in nimamo sredstev, da bi ga naredili
detonirati. Hranjenje z množico dražljajev našega osebnega »občutka«
dan za dnem bomo imeli dovolj toplote v naših rokah, da bo strel prišel ven
čistim nagonom, impulzom, ki fotografu omogoča toliko empatije, da
biti neviden, v nenehni igri med zunanjim in notranjim prizorom, ki ga nameravamo prikazati,
vedno v spominu, da je dobra fotografija, tista, ki omogoči, da naša duša zavibrira,
ni rezultat naše geste, ampak nam je bila dana in edina zasluga, ki si jo lahko pripišemo
je, da si ga SPOZNAL.